Se vidimo

"Se vidimo!" Spletna razstava

Uvod

Se vidimo! – besedna zveza, ki sporoča veliko o tem, kako se povezujemo med seboj. Gre za nekaj zelo osnovnega. Smo družbena bitja, ki se zanašamo na svoja čutila, da lahko živimo v svetu in živimo drug z drugim. Skupnosti so skozi čas in prostor povezane z zgodovino, skupnimi izkušnjami sedanjega trenutka ter upi in strahovi glede prihodnosti. V vseh primerih ustvarjamo vezi z ljudmi skozi srečanja, znotraj katerih se namenjamo pozornost, tako pa ostajamo pozorni na svet, ki nas obkroža. Ko vzkliknemo: „Se vidimo!“, je to, da se dejansko vidimo, le začetek. Naslednji korak je vselej to, da se povežemo na osebni ravni, v pogovoru, da podelimo svoje izkušnje sveta, v katerem živimo. Tak stik je lahko tako enostaven, kot je srečanje na ulici ali tako zapleten, kot je skupina neznancev, ki gledajo isto gledališko predstavo – sami, a skupaj.

V letu 2020 smo se znašli v nenavadnih okoliščinah in nenadoma smo dneve preživljali dneve tako, da smo se trudili doseči občutek normalnosti in hkrati sprejeli tako imenovano novo normalnost – idejo, ki ponuja številne interpretacije in ki še zdaleč ni samoumevna. Če kaj, nam čas, v katerem živimo, še enkrat pokaže, kako pomembno je, da ostanemo pozorni na svojo okolico, tako fizično kot virtualno, ki se v luči pandemije spreminja s svetlobno hitrostjo. Kako pomembno je razmišljati o svojih izkušnjah, pa tudi o idejah in vrednotah, ki jih je treba negovati in se vanje poglobiti. Časi, v katerih živimo, zahtevajo komunikacijo. Zahtevajo srečanja. Kadar se ne moremo srečati osebo, ne smemo dovoliti, da nas občutek izrednega stanja razjeda in osami, raje iščimo načine, kako ohraniti skupnosti odprte. Načine, ki nam omogočajo, da se videvamo in srečujemo na mejah naših lastnih svetov.

Pri spletni razstavi Se vidimo! gre za pogovor, ki se začne z razmislekom o opažanjih znotraj naše neposredne okolice. Sestavljajo jo videoposnetki, v katerih se direktorji petih kulturnih inštitutov v Ljubljani, združeni v EUNIC (Združenje kulturnih inštitutov Evropske unije), posvetijo tistemu, kar se jim zdi izstopajoče v slovenski kulturi. Izhodišče je široko, a izkaže se, da je to, o čemer govori vsak izmed njih, lahko povod za nov pogovor. Še ena točka srečanja. Ne glede na to, ali usmerjajo naš pogled v zgodovino, se nam pridružijo pri razmisleku o tem, kje in kako živimo, ali razmišljajo o prihodnosti, nas vabijo k srečanju. K srečanju ob ljudeh in idejah, ki so se prebile skozi stoletja, ne da bi kadarkoli izgubile svoj pomen, vabijo nas, da se srečamo v krajih, v katerih prebivamo, in spregovorimo o tem, kako navdihujoči so lahko, povabijo pa nas tudi, da se srečamo med številnimi oblikami in obrazi umetnosti. Osredotočajo se na Slovenijo in govorijo o rečeh, ki se jim zdijo v naši kulturi zanimive, obenem pa s tem govorijo o Evropi. O idejah, ki odmevajo v naši širši skupnosti in nas povezujejo preko meja.


Srečanja

V času, ko so bile meje zaprte, potovati pa je bilo tudi znotraj držav skoraj nemogoče, smo imeli mnogi več časa kot kadarkoli prej za razmislek o tem, kako živimo. Kaj tvori mesto, kako se le-to spreminja skozi čas in v koraku s svetovnim dogajanjem in zakaj je včasih tako pomembno imeti možnost pobega. Isabelle Desvignes govori o ljubljanski PST (Poti spominov in tovarištva). Ta obroč okoli mesta ostaja simbol zatiranja in osvoboditve, ki je postal pomembna rekreacijska pot za Ljubljančane, kraj srečevanja, kraj, kjer je mesto mogoče izkusiti iz drugačnega zornega kota. V tem smislu PST pomeni simbolično prisvajanje meja, ki so bile nekoč vsiljene Ljubljani.

Še en vse pomembnejši element mestne izkušnje, ki se vrača iz pozabe (po obodbju, ko so bili zaznavani kot na madež na lepi površini mesta) so vrtički. Večinoma jih najdemo na obrobju mesta, nekatere pa tako rekoč v središču. Pričajo o svojem zgodovinskem pomenu in zatonu (dobili so okrasno funkcijo ali pa popolnoma izginili), vse bolj pa tudi o obnovljenem zanimanju za to obliko samooskrbe, ki se poraja z globalizacijo in vse večjim zavedanjem o pomenu lokalno pridelane hrane. Kot opaža Andreas Pawlitschek, jih najdemo po vsej Evropi, kar je naša vez z evropskim in svetovnim diskurzom o spreminjajoči se podobi mest v času klimatskih sprememb in trenutne pandemije.

Z omenjenim diskurzom nas povezuje tudi naš odnos do narave – odnos, ki je na trenutke eskapističen, a ta hip tudi globoko zavedajoč se vseobsegajoče pomembnosti narave, pa tudi njene ranljivosti. Pregovorno velja, da Slovenci ljubimo gore in, kot meni Bíborka Molnár-Gábor, je bistven arhitekturni element, neločljivo povezan s to izkušnjo, lahko simboličen za nekaj specifično slovenskega. Gre za gorsko kočo, ki se zdi paradoksalna, saj je hkrati simbol izolacije in skupnosti. Nekaj v tem opisu ne govori le o Slovencih in o tem, kako nas vidijo drugi, temveč tudi o občutku osamljenih dni, ki smo jih preživljali po vsem svetu, obenem pa o tem, kako smo se trudili, da bi se na kakršenkoli način povezali s svojimi družinami, s svojimi skupnostmi, in da bi še naprej segali preko meja ter ohranjali občutek transnacionalnih identitet, četudi nismo mogli zapustiti lastnih domov.

Dragan Barbutovski usmerja našo pozornost k Janezu Vajkardu Valvasorju, polimatu iz 17. stoletja in članu londonske Royal Society, ki je objavil izčrpno študijo o območju današnje Slovenije, z namenom, da bi predstavil ta delček sveta, njegova mesteca in gradove, naravne pojave, pa tudi lokalne običaje širokemu – evropskemu občinstvu. Svoje življenjsko delo je posvetil raziskovanju dežele, iz katere je prihajal, odličnost njegovega dela pa je presegla meje te dežele – prinesla mu je celo omenjeno prestižno članstvo. Bil je evropski človek v času, ko je bilo možno doseči tak uspeh, ne da bi za to kadarkoli izvedel, saj pismo s to novico svojega naslovnika ni nikoli doseglo. Pri njegovem gre torej za srečanje, ne da bi vpleteni kadarkoli vzpostavili zaokrožen stik, srečenje, ki je preseglo njihova lastna življenja.

Stefano Cerrato nam predstavi sitotisk italijanskega umetnika Andree Bruna iz leta 2009 z naslovom Visit Slovenia, natisnjenega za Stripburgerjevo razstavo Greetings from Cartoonia. Za Cerrata ta umetnina najbolje ponazarja, vse kar mu je pri Sloveniji všeč, to pa ji zaradi njenega mednarodnega izvora uspeva iz edinstvenega zornega kota. Umetnost zmore na kar najsubtilnejše načine prikazovati povezave, vzbujati občutke in izražati svetove pomenov. Umetniki, umetniške skupnosti in kulturne ustanove imajo pomembno vlogo pri brisanju meja – vsaj v simbolnem smislu. Tudi ko se je zgodila pandemija in je bil ta stalni pretok naenkrat prekinjen, so se umetniške skupnosti potrudile, da se po najboljših močeh prilagodijo in najdejo nove načine, kako se povezati, medsebojno deliti in se ne zapreti pred svetom. Kultura je tista, ki družbo ohranja odprto in v trenutnih razmerah je to, da jo ohranjamo pri življenju, temeljnega pomena.